Človek je stoletja izpopolnjeval načine in tehnike črpanja in uporabe naravnih virov, potrebnih za preživetje. Od prednikov smo tako prevzeli bogato poljedelsko znanje, vzgojili smo nove sadne vrste, se naučili prepoznavati in uporabljati zdravilne lastnosti rastlin, ki nas obdajajo, osvojili načine načrtnega pridobivanja medu ter izpopolnili lovske in ribiške tehnike. Za vse to je bilo potrebno dolgotrajno in pazljivo opazovanje narave in naravnih ciklov ter obilo znanja o tem, kako spoštljivo in trajnostno ravnati z rastlinami in živalmi, ki nam omogočajo preživetje.

Ljudje, ki so živeli v odmaknjenih krajih, daleč stran od trgovinskih poti, so se morali naučiti sami izdelati vse, kar so rabili za preživetje. Iz lesa, gline, kovine ter živalskih in rastlinskih surovin so tako izdelovali orodje, posodje, hišno opremo ter oblačila in obutev. Tisti, ki so se specializirali zgolj za izdelovanje določenih predmetov, so se, če so bili pri tem uspešni in inovativni, lahko preživljali zgolj z obrtjo. Svoje izdelke so prodajali izbranim trgovcem ali različnim posameznikom na sejmih, delali so tudi po naročilu za znanega kupca ter tako zagotavljali samooskrbo manjših okolij in vaških skupnosti.

Raznolikost bivanjskega okolja in naravnih danosti je nekdaj močno vplivala tudi na ponudbo ter uporabo živil in jedi. Vsakdo je namreč pri pripravi hrane uporabljal predvsem tisto, kar je lahko pridelal, ulovil, nabral ali kupil v bližnji okolici. Gornje Posočje je tako danes poznano predvsem bo kvalitetnem sirarstvu, veliko je sadjarjev in čebelarjev, reke in gozdovi so polni rib in divjačine. Vsa ta domača živila in jedi so osnova prehrane domačega prebivalstva, lokalni gostinci, trgovci in specializirane kmetije pa jih uspešno ponujajo tudi kupcem doma in izven soške doline.

Dolina Soče leži na meji med Italijo in Slovenijo, na stičišču slovanske, romanske in germanske kulture. Prelomni politični pretresi ter prepišnost in prehodnost tega območja so tu rodili bogato ter raznoliko glasbeno, plesno in uprizoritveno ustvarjalnost, ki jo gojijo v uradnih inštitucijah in številnih društvih. Zgodnja poselitev teh krajev ter pomembni zgodovinski dogodki, ki so se tu odvijali, pa so spodbudili nastanek večjega javnega in številnih privatnih muzejev in zbirk, ki ohranjajo in predstavljajo materialno kulturno dediščino tega prostora.