Človekov obstoj je bil od nekdaj neločljivo povezan s poznavanjem okolja, v katerem je živel. Z upoštevanjem naravnih danosti in kultiviranjem narave si je človek zagotavljal varno bivalno in delovno okolje, poznavanje in izkoriščanje naravnih dobrin mu je prinašalo hrano ter surovine, potrebne za napredek in razvoj. Kljub temu pa narave ni zmogel ukrotiti, niti povsem razumeti. Proti neobičajnim, strašljivim ali kako drugače izstopajočim naravnim dogodkom se je boril z magičnimi dejanji in rituali, svet in naravne pojave pa razlagal v pripovedkah, legendah in basnih.

Živinoreja in poljedelstvo sta bili v gornji soški dolini do nedavnega glavni gospodarski panogi. Na višje ležečih območjih so redili drobnico, na ugodnejših legah se je paslo govedo. Mnoge živali so postale sčasoma tudi delovne živali; pomagale so pri obdelovanju travnikov in polj, pri delu v gozdu ter pri prenašanju in prevažanju težkih tovorov. Za preživetje pa to ni zadostovalo. Tukajšnji prebivalci so morali znati izdelati praktično vse, kar so potrebovali v hiši in na kmetiji: od oblačil, obutve, pohištva in posodja, do orodja in različnih pripomočkov ter naprav.

Priprava hrane že dolgo časa ne služi zgolj osnovni potrebi po hrani oziroma po tem, da si, ko smo lačni, napolnimo želodce in si tako naberemo energijo za življenje in delo. Razvila se je v posebno obliko ustvarjalnosti, postala predmet dokazovanja in tekmovanja ter identifikacije z določenim prostorom in kulturo. Prehranjevanje je lahko ob posebnih priložnostih točno določen ritual, pri čemer imajo nekatere jedi močan simbolen in obredni pomen. Priprava jedi je seveda lahko tudi posebna osebna izkaznica kraja, v katerem se nahajamo. Značilne jedi posameznih območjih so namreč vedno izdelane iz lokalnih surovin, ter odvisne od lokalnih tehnik pridelave, shranjevanja in predelave živil.

Človek potrebuje za svoje preživetje hrano, obleko in varno bivališče, a pravo vezivo sleherne človeške skupnosti je nedvomno sposobnost sporazumevanja, medsebojne pomoči in sobivanja. Zelo pomembno je tudi posredovanje znanj in pripovedovanje zgodb, saj je to nujno potrebno za oblikovanje identitete ter ohranjanje vezi med preteklostjo in sedanjostjo. Vsaka skupnost si je sčasoma oblikovala svoj kulturni in družbeni prostor, znotraj katerega se počuti domače in sprejeto, znotraj katerega ustvarja in raste, po katerem se loči od drugih sorodnih kultur. S poimenovanju krajev označuje prostor svojega delovanja, z glasbo, plesi, rituali in praznovanji goji povezanost članov s skupnostjo, iz katere izhajajo.