Sadjarstvo Kanal

V obdobjih pomanjkanja in lakote je ljudem teh krajev pomenilo sadje razkošje pomemben vir preživetja. Pomemben razmah in načrtno uvajanje sadjereje se je začelo sredi 19. stoletja, ko je bilo moč zaradi gradnje novih cestnih in železniških povezav pridelano sadje lažje in dražje prodati. Starejši ljudje so tako še vedno prava zakladnica znanja o avtohtonih in od drugod prinesenih sortah, ki so jih gojili predvsem na terasastih in sončnih pobočjih Kanalskega Kolovrata. Poznali so naravo in njeno dinamiko in vedeli, kdaj in za kaj je katera sorta dobra. V želji, da bi od sadja dobili najboljše, so razvili vrsto tehnologij predelave in sušenja. Nekatere vrste sadja so najboljše takoj, ko jih odtrgamo, druge je treba mediti dlje časa. Nekatere so najboljše pečene, druge so odlične, če so pravilno skuhane. Na območju zahodne Banjške planote, na pobočjih Levpe in Seniškega Brega, so sadje sušili v posebnih sušilnicah sadja, ki so jim rekli pajštvo. Čeprav so sadje prodajali vse do Dunaja, ga niso doživljali zgolj kot tržno blago, temveč kot pomembno dobrino narave, ki je omilila lakoto in pomanjkanje ter omogočila preživetje nekdaj številčnih družin.

Največ sadja so pridelali na prisojnih pobočjih Kanalskega, kjer so prevladovala jabolka, med katerimi je bila najbolj znana sorta seuka. Med hruškami so bile najbolj znane pituralke, ki so jim rekli tudi farce in vahtence. Gojili so tudi slive oziroma češpe, češnje in breskve sorte masasanka. Sadje je ljudem prinašalo dohodek, saj so suho in sveže prodajali v bližnja mesta, predvsem v Gorico. Veliko so ga uporabljali tudi v ljudski prehrani. Sadje so uživali sveže, bilo pa je tudi sestavina posameznih jedi in pijač. Danes je sadovnjakov na območju Kanalskega bistveno manj kot nekoč. Kljub temu pa je sadje še vedno nepogrešljiv del vsakdanje prehrane. Čeprav se vračamo k naravi in je biološko pridelano sadje vse bolj cenjeno, se količina sadovnjakov zmanjšuje. Za načrtno gojenje sadja se kljub ugodnim pogojem odločajo zgolj redki posamezniki.