Jančje meso je danes cenjeno, saj je zdravoin vsebuje malo maščobe, veliko kakovostnih proteinov ter vrsto pomembnih mineralov in vitaminov. V preteklosti je vsak gram mesa pomenil razkošje, zato so jagnje jedli le enkrat na leto, v jeseni. Običajno so zaklali in pojedli najšibkejšega janjčka, ostale so, kot to naredijo samo dobri gospodarji, raje redili naprej, saj je jagnjetina pomenila tudi vir zaslužka. Navada, da zakoljejo janjčka tudi za veliko noč ali binkošte, se je razširila šele zaradi drugačnih navad in večjega povpraševanja Italijanov. Danes je v pečici pečen jagenjček pogosto velikonočno kosilo. Meso so nekdaj najprej posolili, ko so bili na voljo tudi drugi dodatki, pa so ga natrli še s česnom, dodali vejico rožmarina, lahko pa tudi korenček z domačega vrta. Jare se je moralo peči približno eno uro. V tem času so ga obračali in zalivali z lastno mastjo, kot prilogo so zraven jedli čompe, ki so se pekle poleg mesa, lahko pa so mesu dodali tudi polento.
Jagnjetina je sladko meso, ki svojo dobroto pridobi iz materinega mleka, v katerem cvetijo vse rože bovških planin. Jesti bovško jagnjetino pomeni jesti medeno meso, pa ne samo zaradi okusa, ki spominja na med, ampak tudi zato, ker so jo bovški ovčarji poskušali zelo redko in jo, tako kot med, zelo cenili.
Galerija (foto: Peter Domevcek)
Opisi slik
…
Primer dobre prakse:
…
