Mera in kompanija

Lokacijo za postavitev planine so skrbno izbrali: nahajala se je v bližini sveže vode, gozda in visokogorskih pašnikov. V začetku poletja, teden dni po začasni naselitvi planine, se začne dan mere. Skupno gospodarjenje na bovških planinah namreč terja natančno razdelitev dela, kakršna se je izoblikovala skozi čas in je živa še danes. Na dan mere izmerijo vsakemu rejcu mleko njegovih tropov posebej, ter na podlagi tega določijo pravila za delitev sira in skute, pa tudi obveznosti, ki jih imajo gospodarji na planini. Ob koncu planinske paše pridelan sir in skuto stehtajo ter ju na podlagi mere razdelijo med lastnike drobnice. Mera je torej prastar običaj s področja ljudskega prava ter malo poznan in skorajda opuščen primer nesnovne kulturne dediščine.

Z začasno naselitvijo planine se torej začne delovni proces, v katerega so vključeni vsi rejci drobnice. Namesto posameznih kmetov začne za drobnico skrbeti pašna skupnost, ki se na Bovškem pomenljivo imenuje ‘kompanija’. V njej ima glavno besedo in odgovornost prvi sirar – sprawnk.

Sodobni rejci mlečne drobnice

Požrtvovalnosti posameznih rejcev in sodobni kmetijski politiki, ki s sistemom subvencioniranja spodbuja tradicionalne načine živinoreje, se lahko zahvalimo, da je na
Bovškem reja mlečne drobnice še vedno prisotna. Čeprav je danes veliko planin zapuščenih, zaraščenih in podrtih, nekatere še žive. Ena izmed večjih je z avtomobilom dostopna skupna Planina Mangart, poleg nje živita še težje dostopni individualni planini Loška Koritnica in Duplje. Vsem trem je skupna kakovostna in energijsko izdatna visokogorska paša. S sodobnim kmetovanjem in spremenjeno rabo prostora je mnogim današnjim rejcem drobnice omogočeno tudi individualno sirjenje v dolinah.

Znanje, ki so ga rejci prevzeli od svojih prednikov, se kaže v načinu reje avtohtone drobnice in v tradicionalnih metodah sirjenja. Skriva pa se tudi v odličnem poznavanju terena in lokalnih naravnih danosti. V zvezi s tem so še ohranjeni in živi številni elementi nesnovne dediščine, kot so ledinska imena, znanje o vremenu in zdravljenju živine ter o ohranjanju stavbne dediščine. Na Bovškem so v turistične in gospodarske namene registrirali tudi kolektivno znamko Wca z Bca – Ovca iz Bovca, ki je lep poklon tej hvaležni avtohtoni živali.