‘JAGA’
Lov, velikokrat pa tudi raubšicanje oz. krivolov, je bil v preteklosti na Bovškem pomembna oblika oskrbe s hrano. Zaradi slabih razmer za kmetovanje in številčnih družin so bili divjad in ribe nemalokrat edini vir beljakovin, zato lahko pritrdimo dr. Henriku Tumi, ki je lov označil kot »vir zdravja ljudske sile«.
Odlomek iz dnevnika lovskega čuvaja Tomaža Kovača iz leta 1916 dokazuje, da je bilo raubšicanje nekoč življenjska nuja: »Prisopiha proti meni 49-letni I. M. iz L. 43, noseč na ramenih ustreljenega divjega kozla, v levi roki pa puško. Na moj klic se ustavi, prizna zločinstvo in se ponudi vse storiti, kar mu zapovem, samo da bo, kolikor mogoče manj kaznovan, in mi reče: »Jaz nisem šel na lov iz hudobije, ampak iz velike potrebe, kajti doma imam 6 lačnih otrok in jim nimam kaj jesti dati.« Kljub temu da so divje lovce preganjali, so jih le redko izsledili, saj so bili dobri plezalci in poznavalci terena. Še danes množico ledinskih imen bovških gora poznajo in uporabljajo samo lovci in pastirji. Ker so bile nekdaj to ene in iste osebe, so se ta znanja medsebojno nadgrajevala. Legende in zgodbe o tem krožijo še danes.
Med bovškimi predniki je bil nekdaj najbolj cenjen gams, ki ima tudi med sodobnimi lovci še vedno poseben status. Na tem območju je bila to najštevilčnejša žival, saj druge divjadi skorajda ni bilo. Domačini so dobro vedeli, kdaj lahko uplenijo katero žival, da bo populacija ostala zdrava in vitalna. Za prave jagre veljajo predvsem Trentarji, ki so imeli do lova vedno prav poseben odnos. Na Bovškem se je zato utrdilo prepričanje, da je dolina Trente nekakšna zibelka lova. Kot tako je to območje dojemali tudi drugje po Sloveniji, zato ni naključje, da so si leta 1907, ko je v Ljubljani potekal ustanovni občni zbor Slovenskega lovskega kluba, lovci za svoj stanovski znak izbrali motiv zlatoroga. Ta bajeslovni beli gams, ki je v davnih časih vodil in čuval trop divjih koz v triglavskih gorah, je tako še danes stanovski znak Lovske zveze Slovenije. Lovci ga s ponosom nosijo za klobukom in udejanjajo njegovo simboliko varovanja narave.
Številni bovški lovci so še danes ponosni na dolgo družinsko tradicijo lova. Lov je bil nekdaj za preživetje bovškega človeka zelo pomemben, zato ga kot kod neposrednega nagovora narave vnašajo tudi v moderno družbo.
