Obrazi Bovškega

OBMOČJE BOVŠKEGA JE SPECIFIČNO − TAKO KLIMATSKO, OKOLJSKO, ZGODOVINSKO, EKONOMSKO KOT TUDI GOVORNO, VSE TO PA SE ODRAŽA TUDI V ZNAČAJU LJUDI.

Dobra, rodovitna zemlja in bogati gozdovi so v Alpah pogoj za blagostanje. Ker pa peščena tla ledeniških dolin na Bovškem hitro preidejo v strme gore, so bile nekmetijske dejavnosti od nekdaj edina rešitev pred izseljevanjem.

Za celovito predstavitev kulturne dediščine tega Bovškega je torej treba orisati dva enako pomembna vidika, ki sestavljata njegovo specifično podobo. Na eni strani je globoko ukoreninjena navezanost ljudi na skromno zemljo in gore. Odraža se v tradicionalni ovčereji, ki je danes prevzela štafeto varuha bovške dediščine. Na drugi strani pa so nekmetijske dejavnosti, kot so rudarjenje, krošnjarjenje, prevozništvo in prodaja izdelkov po oddaljenih deželah. Tem selitvam in menjavam podvržene dejavnosti so bolj izmuzljive, zato je te vzorce tradicije, ki jim jih je v varstvo predala prvotna, še agrarna družba, težje prepoznati in predajati naprej.

Kmetijske in nekmetijske dejavnosti se med seboj dopolnjujejo, po drugi strani pa so lahko zaradi načina življenja, ki ga zahtevajo od človeka, tudi precej različne. Raznolikost obrazov Bovškega se torej skriva v načinu življenja in vedenjskih vzorcih lokalnega prebivalstva. Zaradi ugašanja starih ter uvajanja novih dejavnosti, predvsem pa zaradi vpeljevanja industrijske proizvodnje, je teh razlik vse manj. Obdobje po drugi svetovni vojni je namreč prineslo polagrarno industrijsko miselnost ter precejšnje število polkmetov, ki dopoldneve prebijejo v tovarni. To zadnje Bovškemu sicer pomaga preživeti, a obenem brutalno trga vezi s preteklostjo. Na srečo so se z vzponom turizma začele ponovno kazati tudi izvorne značajske poteze Bovškega. Prav svobodomiselnost, individualnost in samoniklost so lastnosti, ki so pomembno pripomogle k nastanku in razvoju bovškega turizma, panoge, ki danes predstavlja bistveni del ekonomije tega območje.