TAKO SE IZ RODA V ROD OHRANJA SPOMIN NA ŠTEVILNE PLASTI PRETEKLOSTI, KI NIMAJO MESTA V NOBENEM ZGODOVINSKEM UČBENIKU.
Bovško ima bogato slovstveno dediščino, še posebej pripovedno. Tod so od nekdaj krožile pravljice in povedke, med najbolj znanimi so gotovo tiste, ki razlagajo naravne in kulturne posebnosti Bovškega, npr. kako so nastali Prestreljeniško okno, slap Boka, potok Mlinarica, izvir Soče, zakaj je stena v Izgorah nad Bavšico razpočena v križ, zakaj so Čezsočani pozimi brez sonca, kako sta nastala dva najznačilnejša bovška priimka, Mlekuž in Kravanja, od kod šaljiva imena za prebivalce vasi na Bovškem (npr. Čezsočani – Kilci, Bovčani – Peteruše). Med ljudmi so bile nekdaj priljubljene tudi legendne pripovedi o Devici Mariji, Kristusu in svetem Petru ter najrazličnejše strašljive, šaljive in druge zgodbe.
Na Bovškem so bili doma številni mojstri govorjene besede, med njimi najznamenitejši nepismeni rudniški delavec Joza Kravanja – Marinčič iz Vrsnika (1873–1969). Ljudje se ga še danes spomnijo po iskrivem pripovedovanju po uro ali več dolgih pravljic, ki so govorile o ravbarjih, zmajih, princesinjah, grofih in iznajdljivih revežih. Ljudje pa so si pripovedovali tudi o vsakdanjih in posebnih dogodkih, ki so naredili vtis na preprostega človeka ali pa so vplivali na njegovo življenje: o ekstremnih vremenskih dogodkih, naravnih katastrofah, vojnah, o dejavnostih za preživetje, pa tudi o razvedrilu, družinskih dogodkih ipd. Tako se je iz roda v rod ohranjal spomin na številne plasti preteklosti, ki nima mesta v nobenem zgodovinskem učbeniku. Današnji čas ni več naklonjen pripovedovanju in poslušanju zgodb, prekinja se tok prenašanja v naravni, govorjeni obliki, pripovedno izročilo tone v pozabo. K sreči je precej gradiva ohranjenega v zapisih – v zasebnih in arhivskih zbirkah ter različnih objavah. Toda zapisi ne dosežejo širokega kroga naslovnikov, pa tudi s pripovedno umetnostjo nimajo več veliko skupnega, saj so prikrajšani za slušno podobo besede. Zato je nekaj avdio- oz. videoposnetkov pripovedovalcev in njihovih pripovedi dobilo mesto v stalni zbirki bovškega muzeja v Stergulčevi hiši.
Obiskovalec Bovškega se lahko odloči za obisk tematske poti Po sledeh pripovednega izročila. Med sprehodom po Bovcu je s prenosnimi nosilci zvoka mogoče poslušati zgodbe v govorjeni narečni besedi. Drobec pripovednega izročila tako spet išče pot med domačine, gostje pa prek zgodb spoznavajo naravne, kulturne in zgodovinske posebnosti Bovca ter ob tem poslušajo zven lokalnega jezika.
