VSAKA OBLEKA NOSI SVOJO ZGODBO, ZGODBO ČLOVEKA, KI JO JE OB RAZLIČNIH PRILOŽNOSTIH NOSIL IN V NJEJ TUDI ZAPLESAL.

Ustna pričevanja, predmeti in fotografije dokazujejo, da so se ljudje povsod na Slovenskem na splošno oblačili zelo podobno. Kaj so nosili, je bilo odvisno predvsem od letnega časa, vsakdanjika ali praznika, družbenega stanu in seveda trenutnih modnih zapovedi. Z raziskovanjem oblačilnega videza in kulture oblačenja so podrobneje ukvarjali predvsem na območju Trnovsko-Banjške planote, ki zajema tudi vzhodno območje Kanalskega.

Šivilja iz zaselka Dol v Kalu nad Kanalom je pripovedovala o posebni ta’hmašni obleki: »Ne bom pozabila tiste obleke, ki si jo je hči Ljubica sposodila pri Hudajužnovih, za neko igro v Kalu. To je bilo okoli leta 1950. Krilo je bilo napletkano in se je spredaj zapenjalo z gumbom. Bilo je temno zelene barve z nekakšnimi rožami, v isti zeleni in bordo barvi. Rože so bile reliefno poudarjene. Bilo je tako dolgo, da se je skoraj vleklo po tleh. Ščetke, ki so bile zašite spodaj, so bile že vse »znucane«. Rokavi so bili precej nabrani v ramenih, pod komolci pa stisnjeni in prešiti. Od pasu navzgor se je zapenjala z gumbi na gosto do podvratu. Je bila zelo lepa, ko je bila nova. Od nošenja in ležanja pa se je blago kar trgalo, kot bi rože kar izpadale, kar je še barva skupaj držala.

Je pa bilo nekaj čudno trdega v rokavih in v spodnjem robu krila, kar šumelo je. Sem ugibala, kašno blago je podloženo, pa nisem mogla prepoznat, kaj bi bilo … Radovedna sem pa bila, da kot šivilja nisem mogla prepoznat, kaj bi bilo zašito, zato sem odparala! O, kakšno presenečenje! Samo velik, star denar seveda nič več vreden … Vse smo pobrali ven in nesli nazaj k Hudajužn. Ta stara je v svojo hmašno obleko zašila denar, ki ga je dobila od prodane krave … In potem je ta denar vsakokrat nosila varno shranjen k maši, saj se je še mnogi Kalani spominjajo, kako je bila oblečena v dolgem, široko nabranem krilu s predpasnikom in je kar šumelo, ko je šla po cerkvi.«

Takšnih in podobnih zgodb, ki jih je pisalo življenje ljudi v vsakodnevni borbi za preživetje, je veliko in ne bi bilo prav, da gredo v pozabo. Zato so ob raziskavi oblačilnega videza na Trnovsko-Banjški planoti sešili tudi replike oblek, ki nosijo vsaka svojo zgodbo. Z njimi člani Folklorne skupine Kal nad Kanalom predstavljajo nekdanje plese in druge običaje ter seveda tudi pražnja oblačila domačinov iz konca 19. in začetka 20. stoletja. Namen društva je združevanje ljudi, ki jih navdihuje preteklost, in želja, da bi tudi za prihodnost ohranili vrednote, kot so dediščina, šege in navade ter druge sestavine ljudskega izročila Kala nad Kanalom.

Fotografije

NASLOVNA

Vsaka tahmašna obleka nosi svojo zgodbo temelječo na življenju ljudi preteklega časa, ki so posamezno obleko oblekli ob različnih priložnostih in v njej tudi zaplesali.

ALBUM

Predstavitev Folklorne skupine Kal nad Kanalom. (Avtor: Robert Rijavec)

Primer dobre prakse

Folklorna skupina Kal nad Kanalom vsako leto prireja dogodek, ki se odvija pri podružnični cerkvici sv. Tomaža v Kalu nad Kanalom. Kamnita gotska cerkev iz prve polovice 15. stoletja je krita s skrilmi in je povezana s številnimi ljudskimi zgodbami in bogatim plesnim izročilom. Ob njej so predniki nekoč prirejali semnje in plesali stare kalske plese, kot so oberštajer, sedemštirov, cotiš, špicpolka, mazurka in potresavka. Ti plesi, ki so bili pred petdesetimi leti raziskani in popisani, pa so seveda zgolj del nesnovne dediščine, ki jo želijo folklorniki ohraniti in prenesti na mladi rod.