IZVRSTEN OKUS ŽGANJA ZAGOTAVLJAJO POVSEM ZRELI IN ZDRAVI SADEŽI, ČISTA IN VZDRŽEVANA OPREMA TER SKRBNO KUHANJE.
Ko se pozno jeseni dnevi postopoma krajšajo in se pobočja Kanalskega zavijejo v mraz, je čas za žganjekuho. Žganje se kuha pozimi, saj je takrat največ časa, sadje pa ob nižjih temperaturah počasi prevre ter se nato ob zadostnih količinah zelo mrzle vode ali snega prekuha in destilira. Največji mojstri žganjekuhe namreč vedo, da hladnejša kot je voda, čistejše je žganje. Zima torej naredi žganje dobro, velja pa tudi, da starejše kot je žganje, boljše je.
Pobrano sadje − najpogosteje so to češpe, slive, cimberi, hruške, redkeje jabolka − domačini najprej zmeljejo in zaprejo v sode, kjer se fermentira približno dva meseca. Po končanem alkoholnem vrenju se zmečkano sadje v bakrenem kotlu skuha. Ker mora biti vrenje čim bolj enakomerno, je potreben stalen človekov nadzor. V preteklosti so za kuhanje uporabljali drva, danes pa vse več ljudi kuri s plinom, saj omogoča bolj enakomerno vretje. Najprej priteče iz kotla najbolj močno žganje, ki mu pravijo pržigvac ali špirit, z veliko metanola in 80 % alkohola. Nato teče nekaj časa nekoliko šibkejše žganje, na koncu pa se toči žganje, imenovano k’renta, ki vsebuje manj kot 45 % alkohola.
Izvrsten okus žganja zagotavljajo povsem zreli in zdravi sadeži, čista in vzdrževana oprema ter predvsem skrbno kuhanje. Kuhanje žganja je bilo nekdaj pomemben družabni dogodek, ob katerem so se vaščani srečevali in družili ter poskušali in ocenjevali novo žganje. Mnogi so poleg običajnega sadjevca kuhali tudi tako imenovani tropinovec. To žganje je destilat grozdnih tropin in ima specifičen okus, med ljudmi pa velja za žganje slabše kakovosti. Kljub večstoletni tradiciji je danes po hribih Kanalskega žganjekuha prisotna le še pri redkih posameznikih. Ti kuhajo žganje v zelo majhnih količin in predvsem za lastno uporabo.
Fotografije
Primeri dobre prakse
