Seniki so že od pradavnine sestavni del naše hribovite krajine. Posamezno ali skupaj s hlevom so jih gradili v oddaljenih težko dostopnih senožetih, izkrčenih še pred nastankom planin. Dostop do njih je bil največkrat mogoč le po strmih brezpotjih, grapah in kozjih stezah. Tu se je trava kosila ali zaradi strmega terena zgolj žela, sušila in spravljala v senike šele po svetem Petru in Pavlu, torej od konca junija dalje. Ko je jeseni na planinah in gorskih pašnikih zmanjkalo paše, so v senožetih tudi pasli.
Zaradi oddaljenih domačij in težke dostopnosti so ljudje v senožetih zgradili preproste kombinirane objekte, ki so služili za hrambo sena, privez živine ali kot zavetje za kosce in jesenskega pastirja. V pritličju, ki je bilo delno vkopano v zemljo, je bil hlev, na podstrehi pa je bilo spravljeno seno. Do prve svetovne vojne je bila večina senikov prekrita s slamnato rženo kritino ter grajena s suhim kamnitim zidom. Kamnite stene so bile debele in neometane, manjše reže v zidu ali deskah pa so zadelali kar z mahom ali kravjakom. Vhod v hlev je bil običajno na spodnji oziroma sprednji strani objekta, leseno ostrešje pa je bilo zgrajeno »na škarje«, saj so s takim načinom vezave pridobili večjo uporabno površino za spravilo sena. Les so pogosto posekali in tesali kar na kraju samem, posamezne dele pa so povezovali z lesenimi, najpogosteje drenovimi žeblji. Železne spone, kovane kline, žeblje in žico so začeli uporabljati šele po prvi svetovni vojni, dotedanje slamnate strehe pa je zamenjala valovita pločevina iz nekdanjih vojaških objektov. Ker so se v času košnje na senožeti pogosto preselile cele družine, je v neposredni bližini senika pogosto rasla lipa, divja češnja ali hruška. Drevo je služilo za senco pri opoldanskem počitku in južini, otroke pa so razveseljevale preproste gugalnice, ki so visele z njihovih krošenj.
Ker se visokogorski košnja in paša zaradi sodobnih načinov kmetovanja vse bolj opuščata, je danes večina nekdanjih senikov v ruševinah, nekdaj skrbno pokošene zaplate dišeče visokogorske trave pa prerašča trnje in grmičevje.
