Čebelarjenje ima na Kobariškem dolgo tradicijo. V začetku so tudi v teh krajih čebelarili v kranjičih, majhnih panjih, v katerih so čebele zidale satje neposredno pod pokrov. Ker je bilo med, pridelan na ta način, zelo težko pobrati, so čebelarji obstoječe panje postopno izboljševali in dopolnjevali. Na Kobariškem se je tako sredi 19. stoletja uveljavil poseben kobariški panj, ki je omogočal lažjo vzrejo čebel in boljši pridelek.
Novi panji in učinkovitejše čebelarjenje so kmalu pritegnili veliko novih čebelarjev. Okrog leta 1850 jih je bilo v Kobaridu in okolici kar 11, največji med njimi pa so imeli po sto, dvesto ali tudi tristo in več panjev. Ker je bila tu paša časovno omejena, so se povezali in začeli iskati ugodne lokacije izven domačega kraja. Najprej so kranjiče iz kraja v kraj po dva ali tri naenkrat prenašali v oprteh na hrbtu, kasneje so si delo olajšali s posebnimi vozovi. Da pri prevažanju panjev ni preveč treslo in se sati niso trgali, so izdelali poseben plato oziroma školarje na vzmeteh. Na tako prilagojen voz so naložili po 50, 60 ali celo 70 panjev in jih vozili čez mejo v Italijo, največ v okolico Čedada in Krmina. Od tu so pogosto odšli še na Kras in čebele pripeljali nazaj domov šele jeseni. To so bila nedvomno zlata leta kobariškega čebelarstva.
Leto pa ni bilo enako letu. Včasih so bili panji kot »špehi«, torej polni, drugič kot »škatle« prazni. Poleg naravnih pogojev je bilo za uspešno čebelarjenje potrebnega tudi veliko znanja, ker pa številni čebelarji naslednikov, ki bi nadaljevali njihovo delo, niso imeli, se je znanje počasi izgubljalo. Edini naslednik nekdanjih kobariških čebelarjev, ki je imel celo 400 panjev, je bil Ivan Uršič z Idrskega. Čebelarjev je bilo po vaseh seveda še vedno veliko, a so skrbeli le za manjše število panjev. Kljub temu se je čebelarstvo na Kobariškem ohranilo in danes prinaša dobrodošel dodaten vir dohodka ter pomembno prispeva k ohranjanju biotske pestrosti.
