Nekateri lovci iz zadnjih stegen gamsa še vedno pripravijo ‘tu suhe mesu’ ali salame, ostalo sveže meso pa porabijo za pečenko ali gamsjo juho.
Na Bovškem je divjačina velikokrat pomenila vir preživetja. Danes, ko se vse bolj zavedamo pomena zdrave prehrane, se vedno pogosteje znajde tudi na sodobnih jedilnikih. Nekdaj so najpogosteje lovili ali raubšicali gamsjega kozla. Najprimernejši čas je bil tik pred prskom, konec oktobra in na začetku novembra. Želeli so namreč upleniti gamsa, ko je bil najbolj rejen in je imel največ loja, ki so ga pretopili in pozimi porabili za zabelo. Pred pojavom hladilnih skrinj so cela gamsja stegna posolili, jih tri dni zmerno prekajevali z bukovimi poleni in vejico brinja ter jih posušili. Na ta način so pripravljali tudi koštrunje, ovčje ali kozje meso, na tak način pripravljenemu mesu pa so rekli tu suhe mesu.
Ta oblika konzerviranja mesa se je ohranila vse do danes. Največkrat so ga jedli skuhanega po kosih, juho, ki je pri tem nastala, pa so obogatili z vkuhanim rižem. Lahko pa so ga samo narezali na rezine in ga jedli kot pršut ali pa ga dodatno popekli na plošči štedilnika. Pečeno gamsje meso kot pečenko so si privoščili samo za večje praznike. Nekateri lovci iz zadnjih stegen gamsa še vedno pripravijo tu suhe mesu, salame ali klobase, ostalo sveže meso pa porabijo za pečenko ali gamsjo juho.
Galerija (foto: Peter Domevcek)
Opisi slik:
…
Primer dobre prakse:
…
