Ustno izročilo in pripovedništvo Kanal

PRENAŠANJE USTNEGA IZROČILA IZ RODA V ROD – ZA OHRANJANJE SPOMINA NA PRETEKLOST IN UČENJE ZA PRIHODNOST

Na Kanalskem krožijo in se iz roda v rod prenašajo različne pravljice, pripovedke, legende in zgodbe, ki razlagajo naravne in kulturne posebnosti Kanalskega. Ljudje so se med bivanjem na tem območju izkustveno dokopali do izjemnega znanja o naravi, o skrivnostih rek, jezer, jam in gora ter poskušali pridobljeno znanje izkoristiti v svojo korist. Dobro poznana je na primer zgodba o Beli kači ali o gori Jelenk, med ljudmi še vedno krožijo najrazličnejše zgodbe, povezane z okoliškimi brezni ali bližnjimi cerkvami; poznana je legenda o gradnji cerkve Marije Snežne v Nadavčah ali zgodba o cerkvi Sv. Tomaža v Kalu nad Kanalom. Ljudje so se včasih veliko pogovarjali in pripovedovali o vsakdanjih in posebnih dogodkih, ki so nanje naredili močan vtis ali pa so kako drugače vplivali na njihovo življenje. Pripovedovali so o vsakdanjem boju za preživetje, o naravnih pojavih, o ekstremnih vremenskih dogodkih in naravnih nesrečah, o vojnah in še marsičem. Naravnih pojavov in dogodkov, ki si jih niso znali razložiti, so pripisali mitološkim bitjem oziroma nadnaravnim silam, nad katerimi niso imeli moči. S pripovedovanjem so krajšali dolge večere in obenem prenašali na naslednje rodove pomembna življenjska znanja in dognanja, ki so jim pomagala pri preživetju in delu ter pri dojemanju in razlaganju sveta, v katerem so živeli.
Danes pripovedujejo in poslušajo zgodbe le še redki. Veliko zgodb pa je na srečo zapisanih in posnetih, tako da ne bodo šle v pozabo.

Pripovedi iz praspomina

“KAR ME JE V TEH PRIPOVEDIH ZAČARALO IN OČARALO, JE BIL ČAS, KI JE SEGEL V PRASPOMIN TAKRATNE SKUPNOSTI.” Pavel Medvešček

Pavel Medvešček z Gorenjega Polja se je že kot študent podal na zanimivo pot raziskovanja in beleženja prastarih zgodb in pripovedi, ki so govorile o mističnem obsoškem svetu, povsem drugačnem od vsega, kar so tedaj ljudje poznali in raziskovali. Od petdesetih let preteklega stoletja dalje je obiskoval ljudi, ki so običajno živeli v najbolj odmaknjenih dolinah in vaseh ob in nad reko Sočo, pozorno poslušal njihove pripovedi, ter jih, če so mu to dovolili, tudi zapisal in posnel. Pozabi je tako iztrgal dotlej širši javnosti povsem nepoznan mistični svet verovanj, običajev in ravnanj, ki so stoletja živela ob boku običajnega vsakdanjega življenja obsoških ljudi.

Z objavo prvih tovrstnih zgodb se je zanimanje za ta prastara izročila, imenovana tudi staroverstvo, močno razširilo. Predmeti in drugo gradivo, povezano s tem izročilom, ki jih je zbral Medvešček, so danes shranjeni in razstavljeni v Goriškem muzeju, mnoge hranijo tudi v privatnih zbirkah drugih raziskovalcev. Proučevalci in ljubitelji tega do nedavnega nepoznanega dela naše nesnovne kulturne dediščine organizirajo različna strokovna in ljubiteljska srečanja. Eno izmed takih je tudi pohod po poteh starovercev, ki ga organizira Turistično društvo Korada Deskle – Anhovo.

Na Kanalskem in srednji soški dolini sta najpomembnejši lokaciji, povezani z izročilom starovercev, gora Jelenk nad Desklami in Babja jama, ki se nahaja od staro potjo, ki vodi od Avč do Mosta na Soči.

Zgodba o Jelenku

Sveti mož je poslal tri brate puščavnike v svet in jim naročil, naj hodijo za soncem toliko časa, dokler ne zagledajo jelena, ki se bo svetil kot sonce. Sledijo naj mu in tam, kjer se bo ustavil, naj si postavijo bivališče in tam živijo. Tako kot je stari mož naročil, se je tudi zgodilo. Trije bratje puščavniki so se ustavili ob močnem izviru pod zahodnim pobočjem Jelenka. Izvir, ki je bil zdravilen, so imenovali Bela voda, kasneje pa je postal svetišče Belina. Vsi trije puščavniki so imeli od izvira do hiše speljano vodo. Živeli so skromno in se hranili le s tistim, kar jim je dajala narava.

Zgodba o Babji jami

Bela kača je bila za staroverce skrivnostna in sveta žival, ki je živela v podzemlju in je bila nenavadno velika. Imela je tudi sposobnost, da se je v izjemnih trenutkih spremenila v orla in odletela tja, kjer je lahko kot bela kača v miru živela. Vse to se je tudi zgodilo, ko so jo s hrupnimi deli na železnici pregnali iz Babje jame. Kot vemo, je izbrala skrivni izhod skozi brezno Jazbenk na Kanalskem vrhu. Od tistega trenutka je tudi ostalo staroverstvo obubožalo. Nič več ni bilo kot takrat, ko je človek celoten prostor spoštoval za namene, ki jih je določila Nikrmana. Staroverci so se počutili kot družina, ki je iznenada izgubila mater. Postali so duhovni siromaki. Če bele kače ne bi izgnal hrup ob gradnji železnice, bi jo najverjetneje izgnali hudi boji na soški fronti.