KAKOVOST LESA SO DOMAČINI PREPOZNALI ŽE PO OBLIKI DREVESA, NJEGOVIH VEJAH LUBJU IN RASTNI LEGI.
Znanje domačinov o gozdu, uporabnosti lesa in o izdelavi lesenih izdelkov, je rezultat izkušenj in tudi intuicije naših prednikov, in se vedno znova izkaže za nezmotljivo. Dober primer tega so denimo bovške grablje. V tem navidezno preprostem orodju se skriva znanje o uporabi različnih vrst lesa. Da so grablje postale lahke, pa vendar trdne in vzdržljive, je bil zaslužen oglav izdelan iz orehovega lesa, zobje so bili češminovi ali drenovi, ročaj pa smrekov ali lipov.
Kakovost lesa so domačini prepoznali že po obliki drevesa, njegovih vejah, lubju in rastni legi. Gostoto lesa, hitrost rasti in starost drevesa, so določali po kosu lesa, odsekanega pri koreniki. Daljši rok uporabnosti lesa pa so zagotavljali tako, da so pri podiranju dreves strogo upoštevali lunine mene in letni čas.
Za spravilo lesa z višjih leg so uporabljali lesene drče – riže in krožne gravitacijske žičnice. Obnovljena postaja nekdanje žičnice z Golobarja je danes na ogled pri Zmukljici, nedaleč od vasi Kal – Koritnica.
Mizarski obrtniki, že leta 1894 sta bila v Bovcu uradno zabeležena dva, so bili usmerjeni v izdelovanje pohištva in druge stavbne opreme. Razen obrtnikov pa je bilo v vsaki vasi tudi veliko spretnih samoukov. Izdelovali so predvsem pripomočke za pripravo in spravilo krme, za živino, za delo na planini, gospodinjstvo, transport bremen in za druge namene. Lesenim predmetom in orodju so nadeli domača imena, kot so na primer knejbln, ustrgača, kamba, kembača, sulja, trnač. Izdelovanje pohištva je za marsikoga na Bovškem še danes pomembna dopolnilna dejavnost. Deset aktivnih mizarjev skupaj z vrsto ljubiteljskih izdelovalcev lesenih izdelkov predstavlja dragoceno kontinuiteto znanja o tej obrtniški in rokodelski dejavnosti.
TRENTARSKA BULA
Trentarska bula je zaobljena lesena posoda z dvema ročajema, namenjena za shranjevanje zabele ali skute. Najdemo jo izključno v dolini Trente, njena podoba pa izkazuje estetski čut in rokodelsko iznajdljivost domačinov. Kakovosten les iz okolice so porabili za gradnjo, slabšega za kurjavo in izdelavo lesenega orodja in posodja za izdelavo trentarske bule pa so uporabili izredno trdi les − najpogosteje bukove drevesne grbe. Pri dolbenju so uporabljali enostavno tesarsko orodje, pri mehčanju trdega lesa pa so si pomagali tudi z žerjavico. Rezultat tega potrpežljivega dela je izdelek, ki je v vsej svoji preprostosti estetsko dovršen in se hkrati ponaša tudi z uporabno vrednostjo.
Opis fotografij
Žaga venecijanka v vasi Soča je razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena, z lastnostmi etnološkega in tehničnega spomenika. Pokrita je s tradicionalnimi skodlami iz macesnovega lesa. (Avtor: Arhiv ARTISTIC)
