Vodništvo

VODNIŠKO ZNANJE IZVIRA IZ VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA.

Začetki gorništva segajo v leto 1876, ko je avstrijski Alpenverein iz Beljaka na Mangartskem sedlu zgradil planinsko kočo. Leta 1906 je Slovensko planinsko društvo organiziralo prvi tečaj za gorske vodnike. Divji lovci so bili prvi, ki so znamenite raziskovalce, kot so bili dr. Julius Kugy, dr. Henrik Tuma in Albert Bois de Chesne, uvedli v nedostopni svet trentarskih gora. Omeniti velja tudi kaplana Jožeta Abrama, ki je bil med svojim službovanjem v Trenti zaslužen za slovensko označevanje planinskih poti. Najbolj znani vodniki so bili Andrej in Jože Komac – Pavrova, Anton Tožbar – Špik in Ivan Berginc – Štrukelj. Ko se je na Škrlatici ponesrečil dr. Stojc so Trentarski vodniki izpeljali tudi prvo reševalno akcijo v slovenskih gorah. Alpinistični dosežki vodnikov dobijo še večjo težo, ko pomislimo, da so si pri vzponih pomagali predvsem z doma narejenimi delovnimi pripomočki in opremo.

Vodniško znanje izvira iz vsakdanjega življenja, saj v Trenti ni bila nobena stvar lahka. Zahtevno je bilo tako ekstremno rudarjenje, kot vrharjenje in tovorjenje vreč moke čez Vršič, ali pa prenašanje uplenjenega gamsa na hrbtu v strmem robu. Henrik Tuma, ki je marsikatero turo opravil prav s trentarskimi vodniki, je zapisal: »Jožef Komac-Pavr je brez drugega najboljši slovenski vodnik … Ako je sploh mogoče dobiti pristop ali prehod, ga najde in kot drzni divji lovec izza mladih let zasledi še tako neznaten gamsov sled. Kamor pride gams, prideva tudi s Pavrom. Še sedaj, dasi ima že 52 let, je silno močan. V mladih letih je večkrat nesel vrečo enega kvintala iz Loga čez brv Zadnjice in čez Loški Vršič do cerkve, to je 25 minut dobrega hoda in 100 m strmine! Iz senožeti izpod Trentarskega Pelca po ozki stezi, po kateri neizvežban turist skoraj trepetaje stopa nad prepadi, pa je prenašal celo dva stara centa (112 kg) v rjuhi povezanega suhega sena, da človek komaj verjame.«

Vodništvo in nudenje prenočišča za obiskovalce je domačinom prinašalo dober zaslužek in obenem postavilo temelje turistični dejavnosti, kakršno poznamo danes. Da je danes Bovško v svetu znano kot turistična destinacija odličnosti, se gre zahvaliti prav liku zdravega, močnega, neustrašnega in pokončnega trentarskega vodnika, ki je bovške gore znal pokazati prvim obiskovalcem. Ohranjanje te dediščine se danes potrjuje v sodobnem vodništvu po naravnih lepotah Bovškega. Poleg klasičnega gorskega so se razmahnile še mnoge druge njegove oblike, kot so vodenje po Soči s kajakom ali raftom, soteskanje, tandemski skoki s padalom, jamarstvo in drugo.