Kultiviranje sveta visoko nad dolinama Soče in Nadiže je zahtevalo obilo vztrajnosti, iznajdljivosti in prilagodljivosti. Ker se je svet, ki so ga ljudje spremenili v pašnike in senožeti, nahajal daleč od varnih domov, so kosci in pastirji poleg večjih ter udobnejših stavb tu gradili tudi preprosta manjša kamnita zavetišča, v katerih so lahko prespali in so jim nudila zavetje pred mrazom in dežjem. Na senožetih Stola in Mije so taki preprosti ter skromni stavbi rekli bajta. Zgrajena je bila po principu suhozidne gradnje in delno vkopana v zemljo ter prekrita s skrilavcem, slamo, po prvi svetovni vojni pa tudi z valovito pločevino iz nekdanjih vojaških objektov. Na Matajurju so tovrstni stavbi rekli kažon, na osojni strani Stola in v senožetih pod Krnom pa komarnca, šupno ali guta.
Komarnca, ki je običajno merila od 5 do 7 kvadratnih metrov, je bila večja kot bajta, vendar grajena na enak način. Uporabljali so jih, ko so iz planin pripeljali živino na jesensko pašo v senožeti ter v času košnje, ko so ženske tu pripravljale hrano za kosce in grabilce. V kotu zgradbe je bilo manjše ognjišče, nekaj skromnih polic in majhen, običajno trinožen stol. V večjih senožetih, kjer so v času jesenske paše tudi sirili, pa je bila lahko komarnca tudi nekoliko večja, saj je imela dodaten prostor za zorenje ter hrambo skute in sira.
