ZANIMIVO JE, DA SE NOVO BESEDJE NAČELOMA USPEŠNO PRILAGAJA LOKALNI NAREČNI GLASOVNI PODOBI.
Pogovor skupine Bǝčànu, ki se med sabo menajo pu buško, je lahko za nevajena ušesa ljudi iz drugih krajev Slovenije prava zanimivost. Besede se v pogovor vključujejo hitro in gladko, kot bi disciplinirano skakale na vrtiljak, ki ga spremljata melodičen zven in izrazito tonemsko naglaševanje. Medtem ko se izjave govorcev spretno izmenjujejo, pa v ušesih odzvanja kopica nenavadnih izrazov, ki v glavah poslušalcev sprožajo številna vprašanja. Kaj pomeni fuzejkel, šumfid, kabi? Kako se je razvilo to zanimivo narečje, ki zveni tako drugače?
Bovški govor je del obsoške narečne skupine in se govori na celotnem Bovškem. Na jugu, po dolini Soče, se neposredno stika s kobariškim govorom, nekoliko bolj posredno, preko gora in prelazov, pa z rezijanščino na zahodu ter z ziljščino na severu. Slovanska jezikovna osnova je zaradi geografske bližine vpijala vplive romanskih jezikov, s severa pa so na Bovško pripotovale besede germanskega izvora. V preteklosti je bilo namreč to območje gospodarsko in upravno-politično močno navezano na Koroško, Gradec in Dunaj, zato germanizmi še danes zasedajo prvo mesto med prevzetim besedjem.
