KOBARIŠKI PANJ

Avtor znamenitega kobariškega panja je bil Izidor Pagliaruzzi, ki je živel v Kobaridu pri Pinču. Bil je odvetnik in deželni poslanec, v njegovi lasti pa sta bili gostilna in velika kmetija, na kateri se je ukvarjal predvsem z vzrejo čebel. V želji, da bi izboljšal pogoje čebelarjenja in pridelal čim več medu, je sredi 19. stoletja začel izdelovati posebno obliko panja, ki se je od kranjiča najprej razlikoval predvsem po večji prostornini. Kasneje ga je predelal tako, da se je dalo odstraniti dno in pokrov, prosto rast satovja pod pokrovom panja pa je omejil z vstavljanjem posebnih letvic, predhodnic današnjih okvirjev oziroma satnikov. To je bilo za tisti čas revolucionarno dejanje, zato ga prištevamo med pionirje sodobnega čebelarjenja.

Po prvi svetovni vojni so Kobariške ali Pinčeve panje, ki so bili takrat na Kobariškem prevladujoči, zamenjali večji AŽ-panji. Letvice, ki jih je uvedel Pagliaruzzi, so zamenjali satniki, namesto preš za prešanje medu pa so se uveljavila posebna točila. Kljub temu je spomin na revolucionarni kobariški panj in uspešno dobo kobariškega čebelarjenja ostal, čebelarsko znanje pa se s pomočjo Čebelarskega društva Tolmin uspešno prenaša na nove rodove.