»ČE REBULA JE GROFICA, JE NAŠ CIVIDIN CESARICA.«
Vinska trta je bila na območju srednje Soške doline ves čas prisotna. Desni breg Soče je bil znan po dobrih vinih, medtem ko je imel levi breg, razen gričevnatega dela severozahodno od Avč, nekoliko slabša vina. Najboljše vinorodne lege so bile na razgibanem svetu med Kambreškim in Ročinjem, vse do Gorenjega in Dolenjega Nekovega na jugu. Tukajšnja vina so se nekoč po kvaliteti primerjala celo s sosednjimi Brdi. Posebej cenjeno in poznano je bilo kislo belo vino cividin (ali sividin ali čividinec), ki je izviralo iz območja Čedada. Na levem bregu Soče vina niso dosegla take kakovosti. Tu so pridelovali katanje, ki je veljalo za manj kakovostno vino. Običajno so bila vina narejena iz različnih vrst grozdja − iz katerega, je danes težko ugotoviti, saj so lahko imele iste trte več različnih imen. Nove sorte trt, ki jih poznamo še danes, so začeli ljudje zasajati po tem, ko je stare vinograde uničila trtna uš.
Vinogradništvo in kletarstvo je svoj vrhunec doživelo v času izgradnje bohinjske železnice, saj so tukajšnji kmetje z vinom zalagali številne delavce in furmane. Ko je stekel železniški promet proti Trstu, se je prodaja razširila še na druga območja. V tem času so nekateri kmetije letno prodali tudi preko tisoč litrov vina. Po prvi svetovni vojni pa je vinogradništvo zamrlo in se odtlej ni več opomoglo. Danes tako na tem območju ne najdemo ne vinogradov ne kmetij, ki bi ponujali lokalna vina.
